Včasih se zdi,
da ji solze tečejo po licih iz čistega miru,
a ona ve, da pogreša in žaluje.

Danes stopa po njegovi gozdni poti,
kjer mu je za vedno zastal korak.

Eno leto je, kar ga ni,
pa je vseeno vedno z njo.

Jo objame, kot je nikoli ni,
ali pa tja ne seže njen spomin.
Jo potolaži, kot je nikoli ni,
ali pa tja ne seže njen spomin.
In jo za roko vodi skozi njene ujme,
ko sama ne zdrži.

Dve leti sta,
kar te ni.
In spet hodim po tvoji gozdni poti.
V upanju, da mi prideš naproti.

Da ti povem,
kako žal mi je,
da si bil tako sam.

Da ti povem,
da zdaj razumem tvojo jezo
in razumem tvoj bes.
Zdaj vem,
da sta nam govorila o
tvoji osamljenosti in neslišanosti,
tvojem hrepenenju in pogrešanju.

Da ti povem,
da me včasih skrbi,
ali te je bolelo,
ko si se zgrudil na tej prekleti poti.
In da skeli ob misli,
kako osamljen si bil,
ko si zaspal na tisti snežni preprogi.

Vsako žalovanje ima svojo pot in je zgodba zase, ki lahko nosi marsikaj:

• šok in čisto grozo, pomešano z občutki popolne zapuščenosti in osamljenosti;
• jezo do pokojnika, ker ni bolje skrbel zase in svoje zdravje;
• močno željo, da bi nadnaravna sila izbrisala izgubo;
• čisti obup;
• žalost, ki napolni cel prostor, vso človekovo notranjost in zadrgne grlo;
• žalost, ki žalujočega ošvrkne med vsakdanjimi opravki in se zajezi v očeh;
• sočutje, nežnost in toplino do pokojnika;
• popolnoma drugačen, boljši odnos s pokojnikom, ki lahko za žalujočega postane oporni steber v stiski, čeprav mogoče za časa življenja pokojnik to ni bil;
• …

Včasih žalujemo sami in včasih se moramo na koga nasloniti, pa naj bo to bližnja oseba ali terapevt, ki v terapevtskem odnosu podpre žalujočega in mu zagotovi dovolj prostora za vse občutke, ki jih prinese žalovanje.