Nalepke, etikete, oznake …, ki nam jih mimogrede nadenejo soljudje, se nas včasih držijo kot tetovaže. Pod njimi pa se skriva samo … ranljiva človeškost.

Eva.
Eva je …

Pridna.
Nasilna.
Ninormalna.
Hladna.
Delavna.
Čudna.
Občutljiva.
Glasna.
Malozmaj.
Malobossy.
Jezna.
Vzkipljiva.
Sramežljiva.
Tiha.
Takakot.

Etikete …

Na Evinem čelu.
Na njenih očeh.
Njenih licih.
Njenih prsih.
In plečih.

Njeno telo je zamrznjeno in
njeni koraki nesproščeni,
ko hodi naokoli s prtljago,
ki ni njena.
Z bremenom, ki so ji ga naprtili drugi.

In z vsakim korakom
ugaša sonce v njenih prsih.
In ugaša luč v njenih očeh.

Dokler je nekega petkovega dopoldneva
s solznimi očmi ne objamem z besedami,
ko s sebe vleče prvo etiketo
in se njena koža krvavo orosi.
Ninormalna.
Izpod nje kot iz gnojne rane pritečejo
leta in leta njene nepremične stisnjenosti v kot
in osamljenost v neznosni bolečini.

Naslednjega petka
objeta z besedami Eva s sebe vleče naslednjo etiketo.
Hladna.
Pod njo pa nežnost in sočutnost, globoko zamrznjeni v strahu.

In naslednjega petka …
Pridna.
In pod njo lačna ljubezni.

Malobossy.
In pod njo glasni klici na pomoč
in preobremenjenost na robu izgorelosti.

In tako vsak petek
etiketo za etiketo
Eva odlaga breme,
ki ni njeno.

In z vsako odloženo etiketo
je vse manj
pridna,
delavna,
takakot …
in je vse bolj … Eva.