Zbežal je in je zbežala
pred tem, kar je postal in kar je postala.
Pred ruševinami svojega življenja,
pred odnosom, ki leta že pacient je v komi,
v objem, ki vse obljublja.

Zbežal je in je zbežala,
da ujela bi utrip življenja.
Da eno noč vsaj bi čutila,
da sta še živa,
da kri pretaka se po žilah.

Zbežal je in je zbežala
iz odnosa, ki ga nista zmogla,
v odnos, ki vse obljublja.
Ki vse obljublja,
a nič zares ne daje.

Trenutki skupaj so njuno zatočišče,
kjer utapljata v omami navidezne se sreče,
in vsaj za tisto uro med zvezde ju odnese,
a vsak njun razhod pristanek trd je,
da vse telo pretrese.

Bolečina z novo bolečino se izpira,
ko njuni srci na dva konca sta razklani.
In laž izbija se z lažjo,
ki prej ko slej bo odkrita,
da njun pobeg ostal bo le spomin,
ki kdaj pa kdaj zareže ju v srce.