Varnost v odnosih

Članek ni namenjen samodiagnosticiranju ali diagnosticiranju vaših bližnjih. Če imate težave v partnerstvu, se odločite za v čustva usmerjeno partnersko terapijo oz. zakonsko terapijo ali individualno terapijo (Emotionally Focused Therapy, EFT). Članek je namenjen širjenju obzorja in raziskovanju. Nastal je na podlagi moje tematske delavnice na Svetovalnici za motnje hranjenja Muza.

Teorija navezanosti ali (ne)varnost v odnosih

Teorija navezanosti izhaja s stališča, da smo evolucijsko gledano ljudje socialna bitja, ki za svoje preživetje potrebujemo tesne čustvene vezi z drugimi ljudmi, ki so nam blizu (knjiga Teorija navezanosti, Erzar). Navezanost je popolnoma biološki sistem, in sicer ko smo v nevarnosti, se obrnemo na bližnjega, da bi se spet počutili varno (Lieven Migerode, EFT trener).

Naravni proces navezanosti je, da se v stiski obrnemo na bližnjo osebo in da se odzovemo bližnji osebi, ko je ona v stiski. Obračanje na bližnjo osebo je proces, v katerem damo jasen signal, kaj se dogaja v našem notranjem svetu. Tak signal običajno zahteva našo ranljivost. Uglašen odziv bližnje osebe pa vključuje tolažbo, nego in zaščito. To je najnaravnejši način obstoja. Navezovanje je popolnoma naravno, zato na v čustva usmerjeni partnerski terapiji klientov ne učimo navezovanja, ampak jim pomagamo, da se odučijo neustreznega navezovanja. (Dr. Ryan Rana, EFT trener)

Ko se v odnosih borimo s stresom in ločenostjo, se zaktivira naš navezovalni sistem; v nas, v naših kosteh je hrepenenje, da bi v odnosu spet vzpostavili stik in varnost; a če ne čutimo varnosti, če ne poznamo varne navezanosti, se zavarujemo tako, da svojega hrepenenja in strahov ne izrazimo in da svojemu partnerju oz. bližnjemu ne pošljemo jasnih signalov o svojih potrebah in strahovih. Tukaj lahko pomaga v čustva usmerjeni terapevt in s klientom raziskuje njegove obrambne mehanizme in njegovo hrepenenje. (Dr. James Hawkins, EFT trener)

Začetki teorije navezanosti

Sigmund Freud (1856–1939) je trdil, da otroka ženejo primarni nagoni (preživetje, hrana, libido), med nagoni pa bilo ni stika in povezanosti. Trdil je, da otrok od znotraj v svet prinaša nagone, ki trčijo ob civilizacijska pravila. Otrok naj bi si želel spolne združitve z mamo, in oče je tisti, ki naj bi ta incest preprečil. To je Freud razložil še z mitom o Ojdipu.

Obrat v smeri navezanosti je bil počasen. Začetki opazovanja otrokovega vedenja segajo v 40. leta prejšnjega stoletja. Eden ključnih raziskovalcev je bil britanski otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby (1907–1990). Ko je Bowlby v Angliji predstavil svojo teorijo navezanosti, ni dobil odobravanja, ker je njegova teorija pomenila, da se je Freud motil.

Takrat so začeli opazovati tudi otroke v ustanovah in bolnišnicah. Otroci v sirotišnici so imeli visoko smrtnost; ta pojav so poimenovali hospitalizem; gre za posledice ločitve otroka od matere v času otrokovega bivanja v instituciji. Če so otroci ob sebi imeli mamo (npr. mame v zaporih), smrtnosti praktično ni bilo. Ugotovili so, kako pomemben je stik med mamo in otrokom.

Vemo, da če jokamo in jokamo, pa nihče ne pride, umremo. (dr. Susan Johnson)

V svojem članku Forty-four Juvenile Thieves: Their Character and Home-Life (1944) je Bowlby opisal otroške delinkvente, tatiče: od kod prihajajo in kaj je bilo z njihovimi starši. Ugotovil je, da je bila večina teh otrok brez staršev, brez mame. Ti otroci so kradli ljubezen, kradli so iz prikrajšanosti.

Prvi večjih pojmov, s katerim je Bowlby opozoril na hospitalizem, je bil materinska deprivacija oz. materina odsotnost; ugotovil je, da ima lahko otrok kup težav, če mama ni prisotna. Bowlby je sicer to svojo teorijo zastavil zelo ozko: takrat še ni razumel, da je lahko mama fizično prisotna, pa je čustveno odsotna; ni še bilo jasno, ali lahko mama svojo odsotnost nadoknadi, če je na primer prisotna, pa potem zboli, pa je potem spet prisotna.

Bowlby je počasi spoznaval, kakšne uspehe ima, če na terapiji naslovi mame, njihove občutke in odraščanje.

Svetovna zdravstvena organizacija je Bowlbyja prosila, naj piše o škodljivih učinkih ločenosti otroka od matere. Tako je njegovo poročilo Maternal Care and Mental Health (1951) nedvoumno poudarilo nenadomestljivo vlogo odnosa med materjo in otrokom. Sledilo je, da se je v nekaj letih popolnoma spremenilo javno mnenje do vprašanja posvojitev, bolnišnične nege in socialnega dela z otroki. V poročilu je Bowlby poudaril, da se pomoč otrokom začne s pomočjo njihovim staršem in da so problemi pri otrocih medgeneracijski ali sistemski, kar pomeni, da ima neustrezno starševstvo praviloma korenine v otroštvu staršev.

Mary Ainsworth, druga ključna raziskovalka navezanosti

Tukaj bom v zgodbo vrinila še Mary Ainsworth (1913–1999), kanadsko razvojno psihologinjo in drugo ključno raziskovalko navezanosti. Leta 1950 se je Mary poročila z Leonardom Ainsworthom in z njim odšla v London, kjer je on zaključil doktorski študij, Mary pa se je v Veliki Britaniji konec leta 1950 pridružila Bowlbyjevi raziskovalni ekipi.

Inovativna metodologija Ainsworthove je omogočila, da so empirično preizkusili Bowlbyjeve ideje. Omogočila je tudi, da so razširili samo teorijo navezanosti in da se je teorija razvijala v nove smeri. Ainsworthova je prispevala koncept osebe navezanosti kot varnega izhodišča, iz katerega malček lahko raziskuje svet, in koncept materine odzivnosti na otrokove signale.

Krog varnosti

Naj zdaj pojasnim oba koncepta, ki jih je vpeljala Ainsworthova.

Mama oz. skrbnik naj bi bil otroku varno izhodišče in varno zatočišče.

Pojem varnega izhodišča je prek raziskav Ainsworthove postal osnovni pojem teorije navezanosti.

Mama je za otroka varno izhodišče za raziskovanje (angl. secure base); z oddaljenostjo v otroku narašča skrb, ali mama še pazi nanj; ko se otrok počuti varno, raziskuje; če ni varno, ne more raziskovati; tukaj ne govorimo samo o raziskovanju materialnega, ampak tudi samega sebe, potreb, občutij in odnosov – kaj si posameznik lahko privošči v odnosih s svojimi željami, potrebami, kapricami …

Mama je za otroka tudi varno zatočišče (angl. safe haven); na skrajni desni kroga varnosti otroka postane strah; otrok se ne znajde na krogu skrajno desno, če mama raziskuje z njim. Če otroku pustimo raziskovati, bo skrajno desno na krogu začutil strah.

Materina sposobnost, da otroku nudi varno izhodišče, otroku omogoča raziskovanje okolice, samostojnost in zaupanje vase.

Tudi mladostnik, ko odhaja v svet, uporablja starše za varno izhodišče, in ko je v krizi, se vrača k njim v varno zatočišče.

Varno izhodišče ni samo lastnost otroka niti samo lastnost matere, ampak je rezultat, ki ga soustvarjata oba, čeprav s stilom navezanosti označujemo delovanje kontrolnega sistema samo pri otroku.

Katere so značilnosti kvalitetne materinske drže, ki omogočajo otroku, da uporablja mamo za varno izhodišče?

Mama varno navezanega otroka se hitreje odzove na otrokove signale, hitreje ga vzame v naročje, dlje časa ga ima v naročju in je pri tem bolj zadovoljna; bolj sprejema otrokovo vedenje in čustvovanje, bolj sodeluje z otrokom in je bolj čustveno dostopna; njeno odzivanje je dolgotrajno stabilno in v skladu s čustvenim vzdušjem situacije.

Dve strategiji izražanja stiske pri otroku

Če potrebe po navezovanju niso zadovoljene, imata tako odrasla oseba kot otrok na voljo le dva temeljna načina, da v trenutkih stiske vzbudita odziv na drugi strani: hiperaktivacijo navezovalnega vedenja oz. iskanja bližine ter zaustavitev tega vedenja oz. umik, pri čemer so možne tudi kombinacije obeh.

Tako so še pred stili navezanosti opazili dve strategiji izražanja stiske pri otroku: maksimaliziranje (otrok stisko podaljšuje, alarm se ne zmanjša) in minimaliziranje (otrok stiske sploh ne izraža; če ni varno protestirati, otrok pač utihne).

Ko otroci uporabljajo strategijo minimaliziranja, se odvračajo od svoje stiske in iščejo razloge za svoje počutje v okolici. Sledi, da slabo poznajo sami sebe in imajo omejen dostop do lastnih čutenj. Starše ocenjujejo idealizirano in nerealno. Druge ljudi dojemajo negativno. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Otroci, ki uporabljajo strategijo maksimaliziranja stiske, se pretirano posvečajo sebi, svojim stanjem in iskanju razpoložljive opore. Oklepajo se svoje stiske in izražanja stiske, občutkov nemoči in negativne samopodobe. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Trije normativni odgovori na stisko

Bowlbyjev sodelavec James Robertson (1911–1988), psihoanalitik, je opazoval otroke v daljši bolnišnični oskrbi, kjer so bili ločeni od staršev; ugotovil je, da lahko otroške reakcije razporedi v tri faze:

protest: po odhodu staršev sledi otrokovo jokanje, hlipanje, oklepanje, kričanje; otrok s pogledom išče starše; če jih ni, spet neutolažljivo joka;
obup: jok postopoma utihne; otrok se odvrne od okolice in hrane; ne upa več na vrnitev staršev;
odmik ali pretrgana navezanost (angl. detachment): pri daljših ločitvah; otrokova delna vrnitev v okolico; otrok se spet smeji, uživa hrano; ob vrnitvi staršev teh ne dojema več kot rešiteljev, ampak je do njih indiferenten.

Otrok najprej protestira, joka, je jezen (protest), sledi obup (despair), nato pretrgana navezanost (potreba po navezanosti je utišana); če se mama vrne, se otrok obnaša, kot da je ni; manjši otroci mame celo ne prepoznajo.

Odmik oz. detachment poznamo tudi v odraslih odnosih. Takrat partnerska terapija ne pomaga več.

Stili otroške navezanosti

Bowlby je trdil, da je za otrokov normalni razvoj nujna prisotnost osebe, na katero se lahko otrok naveže. S tem je izpodrinil do takrat veljavno Freudovo teorijo o nagonskih temeljih otrokovega razvoja. Bowlbyjevo izhodišče je kasneje utrdila Mary Ainsworth s preizkusom s tujo situacijo.

Ainsworthova je šla s svojim možem v Ugando, kjer je devet mesecev opazovala otroke, in sicer odstavljanje otrok od prsi, kako mama otroka odloži, kako ga pride pogledat, kako otrok išče mamo. Kar je opazovala v naravnem okolju v Ugandi, je kasneje opazovala še v laboratoriju.

V 70. letih je Ainsworthova razvila preizkus s tujo situacijo (angl. Strange Situation Test), ki traja 20 min in vključuje 8 faz; sodelujejo mama s svojim otrokom in eksperimentator; opazujejo otrokovo reakcijo na materin odhod iz prostora in njeno vrnitev, kakovost otrokovega raziskovanja in igranja v materini prisotnosti in odsotnosti ter sposobnost otroka, da se pusti potolažiti.

Bistveno je, kako otrok reagira na mamin ponovni prihod in kako se bo pustil mami potolažiti. V tem se razlikujejo otroci. Iz preizkusa s tujo situacijo so razbrali 4 stile otroške navezanosti.

– varna navezanost: ob mamini vrnitvi otrok izraža stisko, mama ga potolaži in otrok se gre naprej igrat

– nevarna navezanost:

ambivalentno/rezistentno/tesnobno navezani otroci se mami ne pustijo potolažiti; otrok se ne more zanesti na mamo, ker mama ni konsistentna, včasih otroka potolaži, včasih ne, zato otrok več joka, da si zagotovi pozornost; otrok je vedno pod alarmom, kar vztraja s protestiranjem, ker ne ve, ali bo mama z njim vztrajala;
izogibajoče navezani otroci imajo izkušnje, da tudi če mama je, je neodzivna, tudi če je, je kritična, zato otrok navezovanje skrije; otrok je v alarmu, ampak ga skrije; izogiba se joku, lastnim občutkom, notranje pa je vznemirjen; otrok ne sili več s svojimi potrebami po navezanosti; take otroke ponavadi štejemo za samostojne, pa to niso;
dezorganizirano ali dezorientirano navezani (to skupino je dodala Mary Main, študentka in sodelavka Ainsworthove); otroci iz prejšnjih kategorij imajo prepoznaven vzorec soočanja s stresom, dezorganizirani otroci pa nenehno spreminjajo svoje vedenje; lahko gre za žrtve zlorabe; lahko pa so starši doživeli travmo, pa se ne znajo odzivati na otrokove potrebe; možni so tudi prehodni znaki dezorganiziranega vedenja ob selitvah ali ob rojstvu sorojenca; pogosto gre za to, da je skrbnik hkrati vir varnosti in strahu; starš je vir strahu za otroka, hkrati pa fizična bližina starša sproži navezovalno vedenje.

Tudi nevarni stili navezanosti so navezanost; brez navezanosti ne moremo preživeti. Varna in nevarna navezanost sta enako močni.

Oblikam vedenja pri otrocih ustrezajo določene poteze v vedenju njihovih mater. Matere varno navezanih otrok so odzivne na stisko in so pri tem manj vznemirjene. Matere ambivalentnih so nepredvidljive, matere izogibajočih pa zavračajoče.

Pri presoji navezanosti ima osrednje mesto pojem varnega izhodišča in predstavlja ključni kriterij presoje. Varno izhodišče ni samo lastnost otroka niti samo lastnost matere, ampak je rezultat, ki ga soustvarjat oba, čeprav s stilom navezanosti označujemo delovanje kontrolnega sistema samo pri otroku.

Stili odrasle navezanosti

Konec osemdesetih let so posamezni raziskovalci, terapevti in klinični psihologi, kot sta Philip Shaver in Cindy Hazan, ugotovili, kako daljnosežna je Bowlbyjeva teorija navezanosti. Po zaslugi Ainsworthove in preizkusa s tujo situacijo so teorijo navezanosti najprej sprejeli ameriški razvojni psihologi in raziskovalci. K temu sta pripomogla tudi Mary Main in njen intervju odrasle navezanosti (angl. Adult Attachment Interview, AAI), ki je pokazal na daljnosežne medgeneracijske posledice navezovanja v otroštvu ter na možnost prepoznavanja teh posledic v kognitivnem delovanju in verbalnem izražanju odraslih oseb.

Obstajata dve pristopa k ocenjevanju odrasle navezanosti:

intervju odrasle navezanosti – gleda v preteklost, zato je tudi večja povezava z ugotovitvami iz preizkusa s tujo situacijo;
vprašalniški oz. samoocenjevalni pristop – gleda, kako je posamezniku tukaj in zdaj (npr. je ravno sveže zaljubljen, ga je ravno partner zapustil, … zato se lahko rezultat zelo spreminja); uporabili so samo dve dimenziji: tesnobnost in izogibanje; vprašalniška tradicija je opazovala tudi podobo o sebi in podobo o drugih (tj. notranji delovni model sebe in drugih).

Intervju odrasle navezanosti je razvila Mary Main, in uveljavil se je kot odrasla in mladostniška različica preizkusa s tujo situacijo.

Kim Bartholomew (1990) je razvila nov model odrasle navezanosti. Bowlbyjev notranji delovni model (NDM) sebe in drugih je uporabila v dvodimenzionalnem modelu odrasle navezanosti in tako dobila stile odrasle navezanosti. Če NDM sebe (pozitiven, negativen) in NDM drugih (pozitiven, negativen) skombiniramo, dobimo 4 stile odrasle navezanosti:

varna navezanost (dobra podoba o sebi in drugih)
zaskrbljena ali tesnobna navezanost (slaba podoba o sebi, dobra o drugih)
prestrašeno izogibajoča navezanost (slaba podoba o sebi in drugih)
odklonilno izogibajoča navezanost (slaba podoba o drugih, dobra o sebi)

Vedenje partnerjev v zvezah

Varno navezani: prepričani so, da jim bodo partnerji v oporo, ko bo treba, in da se lahko brez sramu in krivde oprejo na partnerja. Razmeroma zlahka se zbližajo z drugimi; ni jim neprijetno, če so od partnerja odvisni; ne razmišljajo pogosto o tem, ali jih bo partner zapustil, in ne skrbi jih, da bi se s partnerjem preveč zbližali.
Tesnobno navezani: pogosto so v skrbeh, da jih partner nima dovolj rad; zafrustrirani in jezni so zaradi občutka, da njihove potrebe po navezanosti niso zadovoljene; imajo občutek, da se drugi nočejo zbližati z njimi, kakor bi si to želeli sami; pogosto jih skrbi, da jih partner ne mara in si ne želi biti z njimi; radi bi se zbližali s partnerjem, kar partnerja včasih odžene.
Odklonilno izogibajoče navezani: dajejo vtis, da jim ni veliko do čustev in bližine, da se raje opirajo nase in da to pričakujejo tudi od bližnjih; nelagodno jim je, če se z drugimi zbližajo; drugim težko popolnoma zaupajo; težko si dovolijo biti odvisni od drugih; njihovi intimni partnerji se želijo bolj zbližati z njimi, kakor je odklonilno navezanim lagodno.
Prestrašeno izogibajoči: niso sigurni vase in niso sigurni v druge; so tesnobni in izogibajoči, bližina jim ustvari napetost, si je pa želijo (medtem ko si odklonilno navezani bližine ne želijo); verjamejo, da jim dobronamernost ljudi ne pripada; v odnosih se držijo na strani, ker jih je strah zavrnitve; vsaka stvar jih spravi v negotovost; se neradi samorazkrivajo; toliko bližine, kolikor je imajo, je za njih najbolj varno.

To velja za vse tipe navezanosti – toliko bližine, kolikor je imajo, toliko je za njih varno.

Če oseba nima zadovoljenih navezovalnih potreb, lahko v partnerstvu uporabi strategije, s katerimi bi partnerja prisilila k ustreznemu odzivanju na stisko, ki jih poznamo kot dinamiko zasledovanja in umika. Izhodiščna dinamika zasledovanja in umikanja se lahko sprevrže v obojestransko napadanje ali obojestransko umikanje oz. čustveno izključevanje. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Kakor pri otroku, tudi v odraslem romantičnem odnosu jezi in protestu sledi oklepanje in iskanje bližine; zaradi partnerjeve neodzivnosti nato sledita nemoč, obup in nazadnje pretrgana navezanost oz. detachment. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Ali so stili navezanosti trajni ali odvisni od odnosov

Teorija navezanosti pojasnjuje, da ponotranjeni model sebe in drugih izhaja iz odnosov zgodnje navezanosti na starše in se v nadaljnjih odnosih dograjuje. Nedavne izkušnje imajo torej moč preoblikovati posameznikovo doživljanje varnosti v odnosih z ljubljeno osebo.

Z navezanostjo v otroštvu lahko razložimo le 4 odstotke odrasle navezanosti. (Lieven Migerode, EFT trener)

Tako je na podlagi teorije navezanosti, ki sta jo razvila Bowlby in Ainsworthova, dr. Sue Johnson, britanska klinična psihologinja, terapevtka za pare in avtorica, ki je živela in delala v Kanadi, razvila terapevtski pristop v čustva usmerjeno terapijo (angl. Emotionally Focused Therapy), ki pomaga posameznikom, parom in družinam. Končni cilj te terapije je varna navezanost.

V okviru v čustva usmerjene partnerske terapije se priporoča branje dveh knjig: Močno me objemi (Hold Me Tight) in Ker ima ljubezen smisel (Love Sense), ki ju je napisala dr. Sue Johnson.

Terapevtsko delo s pari na podlagi teorije navezanosti upošteva, da negativni NDM, ki definirajo sebe kot nevrednega ljubezni in druge kot nevredne zaupanja, nenaklonjene in neljubeče, niso patološke projekcije, ampak povsem ustrezen in prilagojen odgovor na izkušnje v izjemno neustreznih razmerah v izvorni družini. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Raziskave kažejo, da je teorija navezanosti najbolj ustrezna teorija terapije parov, saj pojasnjuje, da tudi v odrasli dobi le bližina osebe, na katero je človek navezan, kroti strah in pomirja biološke sisteme za regulacijo stresa in tesnobe. (knjiga Teorija navezanosti, Erzar)

Ljubezen je globoko hrepenenje po stiku, in to je v vseh nas. Za ljudi je ključna gonilna sila potreba po povezanosti, potreba, da pogledamo bližnji osebi v oči in vidimo, da štejemo, da smo pomembni, in da se bo bližnja oseba na nas odzvala. (dr. Sue Johnson)