Partnerska terapija
V čustva usmerjena partnerska terapija (angl. Emotionally Focused Couples Therapy, EFT) je pomoč parom, ki so se ujeli v neskončno zanko jeze, razočaranja, obtoževanja, zamer, zavijanja z očmi, prošenj, groženj, solz, obupa, napadov, umikov, …
V čustva usmerjena terapija je ena najbolj raziskanih partnerskih terapij in hkrati tudi ena najuspešnejših: po terapiji kar 90 odstotkov parov bistveno izboljša svoj odnos; 70 do 75 odstotkov parov pa ne spada več med pare v krizi.
Partnerska terapija ne išče patologije in ne išče krivca v partnerstvu in ni servis za enega ali drugega partnerja. Z vidika v čustva usmerjene terapije in z vidika teorije navezanosti sta oba partnerja v redu. Partnerja imata težave v odnosu, ker nimata zadovoljenih navezovalnih potreb. Na partnerski terapiji se ne učimo komunikacijskih tehnik in tehnik reševanja konfliktov, ker v konfliktni situaciji običajno odpovejo.
Partnerska terapija raziskuje negativno zanko, v katero sta ujeta partnerja, poglablja zavedanje, kaj se dogaja na eni in drugi strani, raziskuje čustva in počasi partnerja vodi do tega, da se med njima zmanjša reaktivnost in izrazijo ranljivejša čustva. Cilj partnerske terapije je, da partnerja drug drugemu postaneta varno zatočišče pred stresom in varno izhodišče za pogumne korake v svet.
Individualna terapija
V čustva usmerjena individualna terapija (angl. Emotionally Focused Individual Therapy) klientu pomaga pridobiti čustveno kondicijo. To pomeni, da klient zmore prepoznavati in uporabljati svoja čustva kot zanesljiv vodnik in hkrati postane čustveno fleksibilen, odporen in učinkovit. Terapevt klienta posluša predvsem v kontekstu odnosov, saj se posameznik najbolje čustveno regulira ob sočloveku, kar pomeni, da posameznik deluje optimalno, če ima v življenju kakšno osebo, na katero se lahko zanese. Tako individualna terapija krepi klientovo zmožnost, da se v stiski nasloni na bližnje, saj je to ključno za naše zdravje in dobro počutje. Optimalno je, da posameznik bližnje dojema kot zanesljive in vredne zaupanja, sebe pa kot sposobnega in vrednega ljubezni.
Ljudje potrebujemo varne odnose, da bi se lahko učinkovito spopadali s stresom in življenjskimi izzivi ter da bi učinkovito regulirali svoja čustva. Zahteven vzpon na hrib v družbi bližnje osebe ni tako strašljiv, kot če bi se ga lotili sami. Zato individualna terapija klientu pomaga, da se v odnosih premakne iz obrambne pozicije in nefleksibilnosti, da bi postal bolj odprt za svoje izkušnje, da bi zmogel zdržati z močnimi občutki in da bi o sebi in svojih odnosih lahko oblikoval smiselno in celovito sliko. Individualna terapija raziskuje klientove vzorce soočanja s stresom, ki so postali nefleksibilni in neučinkoviti. Namreč posameznik se lahko pri neuspešni regulaciji svojih čustev ujame v začarani krog. Včasih se posameznik ujame v začarani krog hiperaktivacije, pri čemer se spopada s konstantnim strahom, bolečino in preizpraševanjem. Posameznik se lahko ujame tudi v začarani krog deaktivacije oziroma tlačenja čustev, pri čemer izklopi bolečino, ignorira žalost, pometa pod preprogo ali pa svoje notranje doživljanje ogradi z jezo. Lahko pa se posameznik ujame v začarani krog, kjer se prepletata hiperaktivacija in deaktivacija, pri čemer oseba hrepeni po pomoči in tolažbi ter hkrati ljudi odriva stran, ker jo je strah, da bi jo prizadeli.
Vsi ti vzorci so posameznika v preteklosti lahko zaščitili, mu dali občutek nadzora, ker v odnosih z bližnjimi ni bilo prave varnosti, a sčasoma lahko v odraslih odnosih in romantičnih odnosih postanejo ovira. Individualna terapija skuša te okostenele vzorce zrahljati, da posameznik lahko postane v odnosih uspešen in učinkovit. Individualna terapija klienta opolnomoči, da postane akter v svojih odnosih in da sprejema aktivne odločitve glede tega, kako dojema sebe in kako se povezuje z drugimi ljudmi.
Družinska terapija
V čustva usmerjena družinska terapija verjame, da si vsi starši želimo biti dobri starši svojim otrokom, a včasih se zataknemo v neuspešno iskanje stika z otrokom, kar vodi v začarani krog reaktivnosti, loputanja z vrati, povzdigovanja glasu, zavijanja z očmi, umikanja, obupovanja … V čustva usmerjena družinska terapija pomaga staršem prekiniti te vzorce, da se med družinskimi člani vzpostavi pristen in pozitiven stik ter da so starši lahko na voljo svojemu otroku, ko se otrok sooča s stresom.
V čustva usmerjena družinska terapija (angl. Emotionally Focused Family Therapy) temelji na teoriji navezanosti, zato terapevt družino spremlja k novim vzorcem starševske dostopnosti in odzivnosti, da bo šla družina uspešno skozi razvojne faze in življenjske izzive. Družinska terapija skuša razumeti, kaj starše blokira pri odzivanju na otroka, in skuša razumeti otrokovo vedenje skozi njegove navezovalne potrebe in strahove. Družinska terapija rahlja okostenele vzorce, ki ovirajo navezovanje med starši, med starši in otroki ter med sorojenci. Družinska terapija starše opolnomoči, da se zmorejo v težkih družinskih trenutkih čustveno umiriti sami ali s partnerjevo podporo, da lahko potem ustrezno podprejo svojega otroka v stiski, da bi se otrok čutil slišanega in ljubljenega.
Družinska terapija ni omejena samo na družine z majhnimi otroki in najstniki, pač pa se je lahko udeležijo tudi starši in njihovi odrasli otroci.