Polivagalno teorijo je razvil ameriški nevroznanstvenik dr. Stephen Porges. Polivagalna teorija prinaša novo razumevanje, kako deluje naš živčni sistem. Razlaga vse od strahu, stresa, tesnobe in travme do našega socialnega vedenja. Govori o treh različnih nezavednih odzivih na dražljaje: dveh obrambnih in enem socialnem krogotoku.
Porges razlaga, da naše zaznavanje zunanjega sveta temelji na nevrocepciji. Nevrocepcija je nezavedni proces, prek katerega naše telo vsak dražljaj prepozna kot varen ali nevaren. Nevrocepcija ni vedno povsem natančna, saj nam lahko zaradi preteklih negativnih izkušenj sporoča nevarnost tudi takrat, ko je dejansko ni. Pri ocenjevanju situacije in nevarnosti se telo ne sme zmotiti, sicer lahko umremo, zato je telo nagnjeno k temu, da zazna nevarnost, tudi ko je ni.
Naše organe povezuje vagusni živec, ki potuje od možganskega debla do črevesja in povezuje skoraj vse organe. Porges pravi, da ima vagusni živec dve veji, zato tudi ime polivagalna teorija: dorzalni del in ventralni del.
Ventralni vagus. Sesalci imamo poseben del vagusnega živca, ki teče do možganskega debla do srca in bronhijev. Imenuje se ventralni del in uravnava organe nad prepono: mišice obraza, srca in pljuč, torej dele telesa, s katerimi vzpostavljamo stik s soljudmi. Z evolucijo se je vagusni živec spremenil tako, da smo sesalci postali družabna bitja, da se v družbi počutimo varne, da komuniciramo.
Dorzalni vagus. Dorzalni del vagusnega živca uravnava organe pod prepono; tak živec imajo tudi plazilci.
Naše odzive na dražljaje lahko ponazorimo s semaforjem.
Krogotok zamrznitve in omedlevice – rdeča luč; gre za evolucijsko najstarejši obrambni krogotok; poganja ga dorzalni vagus; zamrznitev se sproži, ko človek doživlja, da je v smrtni nevarnosti. Ustavi se delovanje telesa, zmanjša se pretok kisika in zniža se srčni utrip. Krogotok zamrznitve se lahko zaradi hude travme močno okrepi in postane izjemno reaktiven, zato se kasneje v življenju hitro sproži tudi v situacijah, ki dejansko niso nevarne.
Krogotok za boj ali beg – rumena luč; poganja ga simpatično avtonomno živčevje; je evolucijsko mlajši in bolj razvit odziv na situacije, v katerih se počutimo neposredno napadeni. Požene kri po žilah, pospeši srčni utrip, sproži izločanje adrenalina in kortizola, ki omogočata hitro sprožanje ogromnih količin energije za hitro in učinkovito akcijo. Dvigne se prag bolečine. Deaktivirajo se mišice srednjega ušesa, da bolje slišimo visoko- in nizkofrekvenčne zvoke: npr. agresivno žival ali osebo, ki kriči od bolečine. Simpatično živčevje ne uravnava samo bega in boja, pač pa tudi naše navdušenje; vse, kar imamo radi, je povezano s simpatikom.
Socialni krogotok – zelena luč; je evolucijsko najnovejši in značilen za ljudi; zadeva socialno angažiranost; druženje, skupne obroke. Socialni krogotok poganja ventralni vagus. Povezuje možgansko deblo, obrazne mišice, glasilke, srce in bronhije. Krepi se skozi izkušnje, ko so nas starši in odrasli zavarovali, pomirili, nam dali čutiti, da smo ljubljeni. Upočasni se srčni utrip, tvori se slina, spodbudi se prebava, aktivirajo se obrazne mišice, zmehča se glas in poveča očesni stik, aktivirajo se mišice srednjega ušesa. Mišice srednjega ušesa se aktivirajo, ko oživi zgornji del našega obraza: takrat dobro slišimo človeške glasove.
Krogotoki so organizirani hierarhično: najprej se aktivira najmlajši, kar pomeni, da se po pomoč obrnemo k soljudem; če telo še vedno zaznava nevarnost, se postopoma spušča na nižje ravni obrambnega delovanja. Prižiganje luči je popolnoma nezavedno.
Zakaj se žrtev zlorabe pogosto ne bori? Katera luč se prižge? Polivagalna teorija je pomembna za razumevanje travme. Običajen odziv na smrtno nevarnost in travmatične dogodke nista beg in boj, pač pa zamrznitev, npr. v primeru posilstva. Polivagalna teorija odgovarja na vprašanje, zakaj se žrtev posilstva ni borila, zakaj ni zbežala.
Travma, tesnoba oziroma anksioznost in kronični stres nas lahko držijo v stanju zamrznjenosti, kar nam onemogoča pozitivne stike s soljudmi. Ko smo tesnobni, je naša nevrocepcija lahko preveč aktivirana: telo zaznava nevarnost, ko nevarnosti dejansko ni. V preteklosti so nevarnost predstavljale divje živali, danes so naša nevarnost roki. Aktivirajo se iste živčne poti.
Kaj pomeni, če imamo prižgano zeleno luč, zakaj je zelena luč tako pomembna? Ko imamo prižgano zeleno luč:
- smo boljšega zdravja na splošno
- sprošča se nam hormon ljubezni oksitocin
- lažje se učimo, kritično razmišljamo in smo produktivnejši
- življenje je prijetnejše in bolj sproščeno
- ljudem smo bolj všeč
- vse naše izkušnje so lepše
- telo upočasni in lahko smo sproščeni v družbi ljudi
Najbolj naravno, prvinsko je, da varnost iščemo v odnosih, a pomagamo si lahko tudi sami. Kaj torej spodbuja občutek varnosti oziroma zeleno luč:
- počasno dihanje; ko upočasnimo dihanje, upočasnimo srčni utrip; počasnejši ko je izdih, bolj aktiviramo senzorje v pljučih, ki prek vagusnega živca možganom in drugim delom telesa sporočijo, da so lahko mirni
- nasmeh, očesni stik in glas, ki ni monoton
- poslušanje glasbe srednjih frekvenc, npr. Disneyjeve glasbe
- objem (seveda je pomembno, da nam objem predstavlja nekaj prijetnega in da objem ni prekratek)
- topla dlan, ki jo položimo na prsni koš blizu srca
- petje
- bramari pranajama
- delo, učenje in bivanje v okolju, ki daje varnost
- družba ljudi, ki so nam blizu
- varen terapevtski odnos (izkušnjo varnosti s psihoterapije lahko oseba kasneje prenese v vsakdanje življenje)
Mama jokajočega otroka pomirja z ustreznim glasom, s tem spreminja njegovo fiziološko stanje; z ustrezno frekvenco njegovim možganom sporoča, da je na varnem.
Socialna povezanost je nujna tako kot hrana in spanje, ker se je nekoč v preteklosti izkazalo, da imamo ljudje večje možnosti za preživetje, če se povežemo. Povezanost je bistvena za naše psihofizično zdravje.
Ko se počutimo varni, zaznavamo več varnosti, naše srednje uho zaznava več glasov srednjih frekvenc, kar nas pomirja; ko pa se čutimo ogroženi, zaznavamo več groženj. Bolečina, travma in nevarnost ustvarjajo začarani krog bolečine, travme in nevarnosti. S spodbujanjem »spečega« socialnega krogotoka lahko spodbudimo zdravljenje.
Stanje bega ali boja oziroma rumena luč preprečuje mehkobo pogleda, pristnost nasmeha in vzpostavljanje stika. Soljudje nezavedno čutijo, ali je naš vagusni živec aktiviran ali ne, čutijo naše pristno pozitivno razpoloženje in povezanost ali odsotnost tega. Zato ima oseba v stanju bega ali boja več težav z vzpostavljanjem stika s soljudmi.
Uživanje hrane. Uživanje hrane stimulira ventralni vagus, zato goste ponavadi postrežemo. Prebava. Med prebavljanjem hrane pa se aktivira starejši del vagusnega živca, dorzalni del, ki zlahka preklopi v obrambno stanje zamrznitve, zato se takrat ne povezujemo. Da lahko omogoči prebavo, dorzalni vagus potrebuje varno okolje.
Konflikti. V konfliktih se lahko prižge rumena ali rdeča luč. Sicer pa v konfliktih ni zmagovalca, ker sta takrat obe strani v stanju alarma, taki pa ne moremo dostopati do višjih možganskih struktur. V sporu nobena količina informacij ne bo spremenila, kako se oseba na drugi strani počuti ali misli, če oseba ni v mirnem fiziološkem stanju. Se pravi, oseba na drugi strani lahko prisluhne, šele ko je v mirnem fiziološkem stanju. V stanju nevarnosti ne dostopamo do višjih možganskih struktur, zato se v takem stanju težko učimo, težko smo ustvarjalni.
Naše pretekle izkušnje nas lahko zadržujejo v rumeni ali rdeči luči, lahko naredijo naša dva obrambna krogotoka preveč reaktivna. Kronični stres in tesnoba oziroma anksioznost lahko pomenita, da je oseba obtičala v obrambnih krogotokih. Zato na svojih delavnicah udeleženke na začetku vedno povabim, naj same pri sebi preverijo, kakšen je občutek v telesu, kje v telesu je napetost, ali je telo v stanju bega, boja ali zamrznitve, in nato skušajo napetost pomiriti z dihanjem, zavestnim sproščanjem ali kakšnim gibom oziroma premikom na sedežu. Ta vpogled v telo je lahko sprva precej nedomač.
Če vas je nagovorilo to besedilo, vas bo morda tudi Objem, dolg eno leto.
Cilj individualne psihoterapije je vzpostaviti terapevtski odnos, v katerem posameznik dobi dovolj dolgo izkušnjo varnosti, da se lahko umiri njegovo telo, prekinejo avtomatski odzivi na dražljaje, ki ne predstavljajo nevarnosti, ter zgradijo temelji za vzpostavljanje varnih in ljubečih odnosov tudi zunaj terapevtskega odnosa. Cilj partnerske terapije je podoben, le da je končni cilj, da to varnost partnerja gradita v svojem odnosu.