Pridna
je skoraj njeno ime.
Pridna
ji piše na čelu.
Pridna hči,
pridna učenka.
Pridna sestra,
soseda
in pridna študentka.

Sedi, tačko, glas,
voljno izpolni ukaz.

Pridna,
ker nimamo časa še za tvoje težave.
Pridna
in tiho prenašaj vse naše sranje.
Pridna,
da bomo ponosni na tvoje uspehe.
Pridna,
da teklo bo gladko tvoje življenje.
Pridna,
ker vse ostalo niti ne šteje.

Tako zdaj že leta obiskuje novodobne delavnice,
kjer zaman išče vse razdedinjene dele sebe.
Tiste manj pridne in malo poredne.
Vse skrite zmaje in volkodlake.
Svojo žlehtnobo in poredne poglede.
Svojo grenkobo in grde besede.

Zdaj plaho preizkuša,
kaj sme se in česa ne,
ko skozizobe izusti matr, kreten in gre mi na jetra.
In ko nekega dne brez zadržkov oznani,
vsakič ko mi kdo reče,
da nekaj moram,
mu odgovorim,
naj odj***,
vem, da je na pravi poti.

Od pridnosti k jezi počasi stopica.
Počasi počasi od plaho poredna
do odkrito prostaška.
In na tej poti jo včasih čez kucelj besa odnese,
za leta dresure
in okvire v glavi.

Sveže poglavje bo napisala
tistega dne, ko bo izžalovala
vso svojo pridnost in ustrežljivost,
vljudnost in ubogljivost,
vse zamujeno in vse izgubljeno,
pa vse svoje seveda, z veseljem, malenkost in hvala.