To besedilo je nastalo nekako iz heca (čeprav njegova vsebina še malo ni smešna), ko sem na fakulteti od dr. Erzarja prvič slišala besedo samoutišanje, pa me je sošolka izzvala, naj pišem tudi o tem. Med pisanjem sem ugotovila, da se z bolečino samoutišanja spopada marsikdo.

Neslišanost v odnosih je izjemno boleča in lahko človeka vodi v samoutišanje. Dovolj dolga izkušnja varnosti v odnosu ali v terapevtskem prostoru je temelj, da lahko spet najdemo besede, da si dovolimo čutiti in izraziti, kaj doživljamo in si želimo.

Želela mi je pripovedovati o sebi,
pa ni zmogla besed.

A nekoč je tudi njen glas imel melodijo.
Nekoč.
Do nekega jutra,
ko se je zbudila nema in
je melodija njenega glasu izzvenela.

Nekoč so tudi njene ustnice klicale na pomoč.
Nekoč.
Dokler ji niso rekli,
da jih njena stiska spravlja v stisko in
je utišala svoj naslednji klic na pomoč.

Nekoč je tudi ona imela želje in potrebe.
Nekoč.
Prosila je in prosila.
A kot bi stala pred zidom brez odziva.
Že stotič.
Dokler ji besede niso zastale nekje v grlu in
je njena želja neizrečena obvisela v zraku.

Pa je otrpnila z vsemi svojimi neizgovorjenimi stiskami,
vsemi neubesedenimi občutki,
vsemi neizrečenimi željami,
da drugim ne bi bila v napoto.

In šele ko sem ji že stotič zagotovila,
da ne bi smelo biti tako,
je vse neizrečeno začelo razžirati njeno notranjost kot žveplena kislina.
Vsa njena utišana preteklost se je naenkrat prebudila in zanetila ogenj,
ki ne pogasi ga nobena več sila.