Žalost je za pogumne, Maja.
Ljudem je lažje nositi nasmeh,
obrniti hrbet bolečini.
Lažje se je smehljati,
kot odpirati rane in krvaveti.
Žalost je za pogumne.
In solze so za pogumne, Maja.
Žalost je za pogumne,
ki so bosonogi prepešačili pot samoodkrivanja.
Ki so dovolj dolgo hodili s seboj.
Z vsem, kar so.
Z vsem, kar je.
Solze so za pogumne, Maja.
Dolga je pot do prave žalosti.
In ti si jo zmogla.
Žalost je za pogumne,
ker te sooči z vsem,
kar ni bilo,
pa bi moralo biti.
Z vsem, kar je bilo,
pa ne bi smelo biti.
Žalost je reka,
ki izpira bolečino.
In ne sprašuj,
koliko časa bo še tekla.
Dokler ne zaliže ran.
Zdaj je deževje napolnilo njeno strugo in
teče obilno,
da spodnaša ti tla pod nogami.
A tudi to bo minilo.
Tudi to bo minilo, Maja,
in spet en dan na rečnih bregovih
močno se oprimeš olistanih vej življenja.
To besedilo je posvečeno Maji.
Žalost vedno nosi svoje sporočilo! Žalost ni nefunkcionalna. Čutiti žalost ne pomeni smiliti se samemu sebi. Si jo dovolite čutiti? Kaj bi torej povedala vaša žalost, če bi lahko govorila? Bi govorila o pogrešanju, o osamljenosti, o hrepenenju …?
