Odtenki žalosti
žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.
E-pošta: natasa@objemzbesedo.si
žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.
In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si,
pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo.
In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile.
In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam.
In si rečeš sočutno:
Pa saj sem kar v redu kup nesreče.
Poznate tisto o kraljični,
ki je zrno graha čutila
skozi dvajset žimnic in dvajset pernic?
Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.
Pozno poletno popoldne je,
ko se Katja odpravi na sprehod v gozd.
Vsi ti sprehodi, vsi ti koraki,
kaj mi je tega treba,
se vpraša.
Ker delujejo, se nasmehne sama pri sebi.
Po napornem dnevu na sprehodu vedno spet najde sebe.
Se kdaj ustaviš, da prisluhneš svojemu telesu?
Si kdaj zares prisluhneš?
Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.
Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.
Pridi, Anja, greva skupaj v pomladni gozd.
Tam bo izstopna postaja za vse tvoje misli in skrbi,
strahove in solze, tvojo jezo in bes in vso tvojo grozo.
In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.