Odtenki žalosti
žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.
E-pošta: natasa@objemzbesedo.si
žalost, ki traja že dolgo, predolgo,
in je od nje razbolelo celo telo.
In kar obsediš in sediš in zdržiš s tem, kar si,
pa naj bo lepo ali malo manj ali kar skrajno grdo.
In zdržiš z vsemi krivicami, ki so se ti zgodile.
In vsem sranjem, ki si ga zakrivil sam.
In si rečeš sočutno:
Pa saj sem kar v redu kup nesreče.
Pomisliš kdaj na generacije žensk pred sabo?
In kaj vse so prejokale …
Kaj vse?!
Povej ji, da bi morala biti bolj družabna,
in njeno zadržanost označi za hibo.
In ko opaziš,
da v množici sameva,
poskrbi, da ji ne prideš nasproti,
da ji ne nameniš prijazne besede in nasmeha.
Se kdaj ustaviš, da prisluhneš svojemu telesu?
Si kdaj zares prisluhneš?
Predstavljaj si objem, dolg eno leto.
Objem, ki ugasne vse alarme.
Mamin.
Očetov.
Partnerjev.
Prijateljev.
Ljubimčev.
Bratov.
Sestrin.
In ko ti bo topla jesenska sapa posušila solze na licih, postoj in prisluhni. Komaj slišen je, nekje daleč, daleč, tvoj ritem srca.
Tanja ima najljubše ogledalo. Táko, ki jo podaljša, ki stanjša njena stegna, ki zoža njene boke. To sem prava jaz, si pomirjujoče prigovarja, ko opazuje svoje telo v svojem najljubšem ogledalu, tistem v predsobi.